Zaplata skozi Hudičev Boršt
Z vodnico Anjo smo se dobili v vasi Mače pri kraju Preddvor, od koder nas je popeljala na tokratno turo južnega pobočja Cjanovca, Zaplate in Srednjega vrha.
Po dobri uri hoje smo sredi travnatega pobočja dosegli zaplato nenavadnega sekundarnega pragozda, ki mu pravijo Hudičev boršt. Na zgornjem robu gozda so drevesa upognjena, saj pozimi prestrezajo snežne plazove, ki so pogosti zaradi strmega pobočja, na spodnjem robu pa se nahaja vodni vir. Osamelec bukovega gozda, v katerem že dolgo nihče ne gospodari ima zanimivo legendo, ki gre takole: davno tega sta se dva kmeta prepirala za gozd in se nista mogla zediniti čigav je. Pa je enemu izmed njiju prekipelo in je vzkliknil »naj ga pa hudič vzame«. Pa se je res pojavil hudič, pobasal celoten gozd, si ga oprtal na hrbet in ga odnesel. Ko je šel po pobočju je v bližnji cerkvici sv. Jakoba zazvonilo, hudič se je ustrašil in v šoku mu je gozd padel s hrbta na sredo travnatega pobočja in tam tudi ostal.
Na spodnjem robu boršta, malo naprej od vodnega vira, na višini 1328 m, stoji obnovljeno planinsko zavetišče, ki je prejelo priznanje za naj visokogorsko kočo 2023. Tu, na balkonu Gorenjske, kot mu pravijo, smo imeli kratek postanek. Uživali smo v počitku in razgledu na Kranj, škofjeloško hribovje, ljubljansko kotlino, Julijske in Kamniško savinjske alpe s Krvavcem v ospredju.
Pot smo nadaljevali do vrha Zaplate, pritajeno nas je spremljal sam Hudič, na nas je spustil meglo in mraz, ki nas je spremljala do najvišjega Srednjega vrha 1853 m visoke gore in še naprej skozi spust v majhno dolinico proti planini Dolga njiva. Z močjo naše pohodniške skupine smo ga pri lovski koči končno ugnali in pustili za seboj. Pot smo nadaljevali skozi gozd visokih in starih smrek nazaj do našega izhodišča.
Zapisali: Jelka in Andreja
Fotogalerija
_.JPG)
.JPG)
